Minilo je že kar nekaj tednov, odkar sem uradno zaključila svojo 9- mesečno prostovoljsko izkušnjo v Novem mestu, Sloveniji, in še vedno razmišljam o vsem, kar sem v tem času doživela. To izkušnjo bi opisala vseobsegajoča – od pridobivanja dragocenega znanja s področja mladinskega dela, vodenja projektov, delovanja v medkulturnih odnosih, osebnih življenjskih lekcijah in navsezadnje nepozabnih spominov.

Devet mesecev se morda zdi dolgo obdobje, vendar meni je minilo zelo hitro. Lahko rečem, da me je ta izkušnja popolnoma spremenila. Pridobila sem več samozavesti pri soočanju z izzivi, pri pisanju, vodenju delavnic in projektov, pa tudi pri premagovanju mojih strahov. Zelo sem hvaležna, da sem pridobila povsem nov pogled na vzpostavljanje odnosov, tako prijateljskih kot partnerskih.

Naučila sem se bolje delovati v okolju, kjer ljudje živijo drugače in razmišljajo drugače. Z življenjem v Sloveniji sem pridobila večje spoštovanje do narave, uživanju v preprostih stvareh in pomena trdega dela ter samostojnosti.  

Še posebej sem se močno povezala z ekipo v MC Oton, ki so mi ob koncu postali kot družina. Ves ta čas mojega prostovoljstva v Sloveniji so me spremljali in podpirali v vseh naših skupnih aktivnostih. Poleg tega so mi vedno stali ob strani, z nasveti in poslušanjem, kar mi je pomagalo prebroditi moje čustvene preizkušnje.

Prepričana sem da je prostovoljstvo dragocena življenjska izkušnja za vsakega mladega človeka. To izkušnjo bi priporočila vsakomur, ki še raziskuje samega sebe in išče nekaj, kar mu bo pomagala rasti tako profesionalno kot osebno. V vsem tem času mi je edino manjkal priročnik o tem, kako se skozi izkušnjo prostovoljstva, soočati s svojimi čustvi, še posebej po odhodu, saj resnično pogrešam vse, kar je povezano s Slovenijo.

Avtorica: Eni Isakaj

Bil je 13. v mesecu, bil je petek – dan, ko bi lahko šlo vse narobe. Ko so temperature nepričakovano padle in je reka Krka zaradi obilnega dežja narasla, sem pomislila, da se bo dan iztekel v skladu s svojo slovesno nesrečo.

Sredi septembra sem izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Pomlad in kava in želela sem organizirati majhen dogodek, kjer bi jo lahko predstavila predvsem svojim bližnjim ter vsem, ki so že predčasno spremljali ves moj ustvarjalni proces prek socialnih omrežij. Ko sem kontaktirala Mladinski center Oton, so takoj priskočili na pomoč z organizacijo, oglaševanjem in prostorom. Tako smo v njihovem prostoru, kljub neprijetnemu vremenu, spremembam v programu in neugodnemu datumu uspeli izpeljati prekrasen dogodek.

S pomočjo prijateljev in v spremljavi glasbe sem obiskovalcem predstavila razmišljanja ob pisanju svojih pesmi, prebrala nekaj izmed njih in z njimi delila zgodbe, ki so me navdihnile. Po uradnem delu smo se vsi še malo podružili, obiskovalci pa so imeli možnost “nakupa” moje knjige.

Ko sem ob koncu dneva s širokim nasmehom na obrazu odprla zvezek in vzela pisalo v roke, sem se zamislila nad tem, kako lep dan je bil. Bil je 13. v mesecu, bil je petek. Lahko bi šlo vse narobe, a izkazalo se je, da datum ne določa sreče. Tisti dan, petek 13., sem bila resnično srečna.

Zapisala, Lucija Vrbinc

Predstavljajte si, da ostanete tri dni sredi gozda, brez svojega mobilnega telefona, brez kakršnegakoli ekrana in signala. Le vi, narava in vaši sošolci, brez motečih dejavnikov sodobnega življenja. Točno to se je zgodilo nam, dijakom 2.a razreda Biotehniške gimnazije Novo mesto, ko smo se v ponedeljek 9.9.2024 iz Novega mesta do planinskega doma Miklavž na Gorjancih. Naša avantura se je pričela, ko so nas pričakali animatorji iz Mladinskega centra Oton. Najprej smo odložili prtljago in se posloviti od svojih telefonov. Nekaterim je ta trenutek predstavljal velik izziv, vendar pa ni bilo časa za pregovarjanje, ker se je naša pustolovščina začela.

Dnevni urnik je bil sicer bolj sproščen od šolskega, a je bil čas naš stari gospodar. Težko je slediti uram, ko je edina ura na vidiku le v kuhinji. In kuhinja je bila polna živahnosti – vonj po hrani nas je razveseljeval kljub slabemu vremenu prvega dne. Nasmehe na naših obrazih so risale tudi številne zabavne aktivnosti, ki so jih animatorji pripravili za nas. Med njimi so bile tudi delavnice, ki so nas izobraževale o prekarnem delu. Za tiste, ki izraza ne poznate, prekarno delo pomeni katerokoli vrsto dela, ki je negotova in pogosto ruši pridobljene delavske pravice ter socialno varnost.

Kljub resnejšim temam smo se zelo zabavali. Skupaj smo se naučili več o sebi in svojih sošolcih. Posebej je bilo občutiti kako smo se v tej izkušnji kot razred še bolj povezali in kako nas je ta izkušnja še bolj povezala med seboj.

In za tiste, ki vas skrbi – naši telefoni so na koncu Tabora na OFF znova prišli v naše roke! 😉

Nastja Vdovč, 2.a